Najmlajši kraljični pade zlata krogla v globok studenec, žabec pa ji jo prinese nazaj, če mu obljubi svoje prijateljstvo. Pravljica bratov Grimm o dani besedi, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 10 min · bere Ana
Žabji kralj: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Der Froschkönig oder der eiserne Heinrich«.
V davnih časih, ko so se želje še uresničevale, je živel kralj, ki je imel same lepe hčere. Najmlajša pa je bila tako lepa, da se je celo sonce, ki je vendar že toliko videlo, čudilo vsakič, ko ji je posijalo v obraz. Blizu kraljevega gradu je bil velik temen gozd, v gozdu pod staro lipo pa studenec. Kadar je bil dan zelo vroč, je kraljična odšla v gozd in sedla na rob hladnega studenca. Če se je dolgočasila, je vzela zlato kroglo, jo vrgla visoko v zrak in jo spet ujela. To je bila njena najljubša igrača.
Nekoč pa se je zgodilo, da zlata krogla ni padla kraljični v ročico, ki jo je iztegnila kvišku, ampak je zgrešila, udarila ob tla in se zakotalila naravnost v vodo. Kraljična je gledala za njo, toda krogla je izginila, studenec pa je bil globok, tako globok, da se ni videlo dna. Tedaj je začela jokati in jokala je vse glasneje in se ni mogla potolažiti.
Ko je tako tarnala, jo je nekdo poklical: »Kaj pa ti je, kraljična? Saj jokaš, da bi se še kamen usmilil.« Ozrla se je, od kod prihaja glas, in zagledala žabca, ki je iz vode molel svojo debelo, grdo glavo. »Ah, ti si, stari čofotač,« je rekla. »Jokam za svojo zlato kroglo, ki mi je padla v studenec.« »Potolaži se in ne jokaj,« je odgovoril žabec. »Lahko ti pomagam. Ampak kaj mi boš dala, če ti prinesem igračo nazaj?« »Kar hočeš, ljubi žabec,« je rekla. »Moje obleke, moje bisere in drage kamne, pa še zlato krono, ki jo nosim.«
Žabec je odgovoril: »Tvojih oblek, tvojih biserov in dragih kamnov in tvoje zlate krone nočem. Ampak če me boš imela rada, če bom tvoj tovariš in prijatelj za igro, če bom smel sedeti ob tebi za tvojo mizico, jesti s tvojega zlatega krožnička, piti iz tvojega kozarčka in spati v tvoji posteljici, če mi to obljubiš, se bom potopil in ti prinesel zlato kroglo nazaj.« »O, ja,« je rekla, »obljubim ti vse, kar hočeš, samo kroglo mi prinesi nazaj.« Sama pri sebi pa si je mislila: »Kaj čenča ta neumni žabec. Sedi v vodi pri sebi enakih in rega, človeku pa že ne more biti tovariš.«
Ko je žabec dobil obljubo, je pomočil glavo pod vodo in se potopil. Čez nekaj časa je spet priveslal na površje, s kroglo v gobčku, in jo vrgel v travo. Kraljična je bila vsa vesela, ko je spet zagledala svojo lepo igračo. Pobrala jo je in odskakljala z njo. »Počakaj, počakaj,« je zaklical žabec, »vzemi me s seboj, ne morem tako hitro teči kot ti.« Toda kaj mu je pomagalo, da je za njo kričal svoj rega, rega, kolikor je mogel na glas! Ni ga poslušala, pohitela je domov in kmalu pozabila ubogega žabca, ki se je moral spet spustiti v svoj studenec.
Naslednji dan je s kraljem in vsemi dvorjani sedela za mizo in jedla s svojega zlatega krožnička. Tedaj je nekaj, plosk, plosk, plosk, plosk, prilezlo po marmornih stopnicah navzgor. Ko je prišlo do vrha, je potrkalo na vrata in zaklicalo: »Kraljična, najmlajša, odpri mi.« Stekla je pogledat, kdo je zunaj, ko pa je odprla, je pred vrati sedel žabec. Hitro je zaloputnila vrata, spet sedla za mizo in bilo jo je zelo strah.
Kralj je dobro videl, kako močno ji bije srce, in je rekel: »Moj otrok, česa se bojiš? Ali morda pred vrati stoji velikan in te hoče odnesti?« »Ah, ne,« je odgovorila, »ni velikan, ampak grd žabec.« »Kaj pa hoče žabec od tebe?« »Ah, ljubi oče, ko sem včeraj v gozdu sedela pri studencu in se igrala, mi je zlata krogla padla v vodo. Ker sem tako jokala, mi jo je žabec prinesel nazaj. In ker je tako vztrajno prosil, sem mu obljubila, da bo moj tovariš. Nikoli pa si nisem mislila, da bi lahko prišel iz svoje vode. Zdaj je zunaj in hoče k meni noter.«
Tedaj je drugič potrkalo in zaklicalo: »Kraljična, najmlajša, odpri mi vrata! Ali ne veš, kaj si mi včeraj obljubila ob hladnem studencu? Kraljična, najmlajša, odpri mi vrata!«
Kralj je rekel: »Kar obljubiš, moraš tudi izpolniti. Kar pojdi in mu odpri.« Šla je in odprla vrata. Žabec je priskakljal noter in ji ves čas skakljal za petami do njenega stola. Tam je obsedel in zaklical: »Dvigni me gor k sebi.« Obotavljala se je, dokler ji kralj ni ukazal. Ko je bil žabec enkrat na stolu, je hotel na mizo, in ko je sedel tam, je rekel: »Zdaj pa mi primakni svoj zlati krožniček bliže, da bova jedla skupaj.« To je sicer storila, a videlo se je, da tega ni storila rada. Žabcu se je jed prilegla, njej pa je skoraj vsak grižljaj obtičal v grlu.
Nazadnje je rekel: »Najedel sem se in utrujen sem. Zdaj me nesi v svojo sobico in pripravi svojo svileno posteljico, da bova legla spat.« Kraljična je začela jokati. Bala se je mrzlega žabca, ki se ga ni upala niti dotakniti, zdaj pa naj bi spal v njeni lepi, čisti posteljici. Kralj pa se je razjezil in rekel: »Kdor ti je pomagal, ko si bila v stiski, tega potem ne smeš zaničevati.«
Prijela ga je z dvema prstoma, ga odnesla gor in ga posadila v kot. Ko pa je ležala v postelji, je prilezel k njej in rekel: »Utrujen sem, tudi jaz bi rad spal tako lepo kot ti. Dvigni me gor, ali pa povem tvojemu očetu.« Tedaj se je šele zares razjezila. Pobrala ga je in ga z vso močjo vrgla ob steno. »Zdaj boš pa imel mir, ti grdi žabec!«
Ko pa je padel na tla, ni bil več žabec, ampak kraljevič z lepimi, prijaznimi očmi. Po očetovi volji je zdaj postal njen ljubi tovariš in ženin. Povedal ji je, da ga je začarala hudobna čarovnica in da ga ni mogel nihče rešiti iz studenca razen nje. Jutri bosta skupaj odšla v njegovo kraljestvo. Potem sta zaspala.
Naslednje jutro, ko ju je zbudilo sonce, se je pripeljala kočija z osmimi belimi konji. Na glavah so imeli bela nojeva peresa, vprega pa jim je bila iz zlatih verig. Zadaj na kočiji je stal služabnik mladega kralja, zvesti Henrik. Zvesti Henrik je bil tako žalosten, ko se je njegov gospodar spremenil v žabca, da si je dal okoli srca skovati tri železne obroče, da mu ne bi počilo od bolečine in žalosti.
Kočija naj bi mladega kralja odpeljala v njegovo kraljestvo. Zvesti Henrik je oba posadil vanjo, se spet postavil zadaj in bil ves srečen, da je bil njegov gospodar rešen. Ko so se že nekaj časa vozili, je kraljevič zaslišal, da je za njim zahreščalo, kot bi se nekaj zlomilo. Obrnil se je in zaklical: »Henrik, voz se lomi!« »Ne, gospod, voz je cel, to je obroč z mojega srca odletel. Srce je ležalo v hudi bolečini, ko ste v studencu sedeli in kot žabec tam živeli.«
Še enkrat in še enkrat je na poti zahreščalo. Kraljevič je vsakič mislil, da se lomi voz, pa so bili samo obroči, ki so odskakovali s srca zvestega Henrika, ker je bil njegov gospodar rešen in srečen.
Žabji kralj: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Najmlajša kraljična se je rada igrala z zlato kroglo ob studencu pod staro lipo. Nekoč ji je krogla padla v globoko vodo in kraljična je bridko jokala. Iz vode je pokukal žabec in ji ponudil pomoč. V zameno je hotel postati njen tovariš, jesti z njenega krožnička in spati v njeni posteljici. Kraljična mu je vse obljubila, a obljube ni mislila resno. Ko ji je prinesel kroglo, je stekla domov in nanj pozabila.
Naslednji dan je žabec potrkal na vrata, ko je kraljična s kraljem sedela za mizo. Kraljična je prestrašena zaloputnila vrata, kralj pa ji je rekel, da mora obljubo izpolniti. Žabec je sedel k njej na mizo in jedel z njenega zlatega krožnička. Ko je hotel še v njeno posteljo, je kraljična začela jokati. Kralj se je razjezil in ji rekel, da ne sme zaničevati tistega, ki ji je pomagal v stiski.
Kraljična je žabca odnesla v sobo in ga posadila v kot. Ko je prilezel k njej in zagrozil, da bo povedal očetu, ga je jezno vrgla ob steno. Tedaj se je žabec spremenil v kraljeviča s prijaznimi očmi. Začarala ga je hudobna čarovnica in rešiti ga je mogla samo kraljična. Po očetovi volji je postal njen ženin. Naslednje jutro je ponju prišla kočija, zadaj na njej pa je stal zvesti Henrik, kraljevičev služabnik. Od žalosti za začaranim gospodarjem si je dal okoli srca skovati tri železne obroče. Med vožnjo so obroči drug za drugim odskočili, ker je bil gospodar rešen in srečen.
Književne osebe
- Kraljična: najmlajša in najlepša kraljeva hči, ki žabcu da obljubo, a je noče izpolniti.
- Žabec: kraljični prinese zlato kroglo in vztraja, da drži besedo; v resnici je začarani kraljevič.
- Kralj: pravičen oče, ki hčeri ukaže, da mora vsako obljubo izpolniti.
- Zvesti Henrik: kraljevičev služabnik, ki si je od žalosti dal okoli srca skovati tri železne obroče.
Sporočilo
Kar obljubimo, moramo tudi izpolniti, in tistega, ki nam je pomagal, ne smemo zaničevati. Zvestoba in dana beseda veliko veljata.
Vprašanja za pogovor
- Kaj je kraljična obljubila žabcu in zakaj?
- Zakaj je kralj zahteval, da kraljična obljubo izpolni?
- Kako se je žabec spremenil v kraljeviča?
- Zakaj so s srca zvestega Henrika odskočili železni obroči?
