Stara koza gre v gozd in svojim sedmim kozličkom naroči, naj nikomur ne odpirajo, zviti volk pa si izmisli zvijačo za zvijačo. Živahna pravljica bratov Grimm o pogumni mami in pametnem najmlajšem kozličku, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 7 min · bere Ana
Volk in sedem kozličkov: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Der Wolf und die sieben jungen Geislein«.
Nekoč je živela stara koza, ki je imela sedem kozličkov. Imela jih je rada, tako kot ima vsaka mama rada svoje otroke. Nekega dne je hotela iti v gozd po hrano, zato je poklicala vseh sedem k sebi in rekla: »Ljubi otroci, v gozd grem. Pazite se volka! Če pride v hišo, vas požre s kožo in dlako vred. Hudobnež se rad pretvarja, a po hripavem glasu in črnih tacah ga boste takoj spoznali.« Kozlički so rekli: »Ljuba mama, bomo že pazili, kar brez skrbi pojdi.« Tedaj je stara koza zameketala in se mirno odpravila na pot.
Ni minilo dolgo, ko je nekdo potrkal na hišna vrata in zaklical: »Odprite, ljubi otroci, mama je tu in vsakemu je nekaj prinesla.« Toda kozlički so po hripavem glasu spoznali, da je to volk. »Ne odpremo,« so zaklicali. »Ti nisi naša mama. Ona ima nežen in mil glas, tvoj glas pa je hripav. Ti si volk!«
Volk je odšel k trgovcu in si kupil velik kos krede. Pojedel jo je in glas mu je postal nežen. Potem se je vrnil, potrkal na hišna vrata in zaklical: »Odprite, ljubi otroci, mama je tu in vsakemu je nekaj prinesla.« Volk pa je svojo črno taco naslonil na okno. Otroci so jo zagledali in zaklicali: »Ne odpremo! Naša mama nima tako črne tace kot ti. Ti si volk!«
Tedaj je volk stekel k peku in rekel: »Udaril sem se v nogo, namaži mi jo s testom.« Ko mu je pek namazal taco, je stekel še k mlinarju in rekel: »Potresi mi bele moke po tači.« Mlinar si je mislil: »Volk hoče nekoga prevarati,« in tega ni hotel storiti. Volk pa je zarenčal: »Če tega ne narediš, požrem tebe.« Mlinar se je ustrašil in mu pobelil taco. Da, takšni so pač ljudje.
Zdaj je hudobnež že tretjič prišel do hišnih vrat, potrkal in rekel: »Odprite mi, otroci, vaša ljuba mamica se je vrnila domov in vsakemu je iz gozda nekaj prinesla.« Kozlički so zaklicali: »Najprej nam pokaži taco, da bomo vedeli, da si res naša ljuba mamica.« Volk je položil taco na okno. Ko so videli, da je bela, so verjeli, da je vse res, kar pravi, in so odprli vrata. Kdo pa je prišel noter? Volk!
Kozlički so se prestrašili in se hoteli skriti. Prvi je skočil pod mizo, drugi v posteljo, tretji v peč, četrti v kuhinjo, peti v omaro, šesti pod umivalno skledo, sedmi pa v ohišje stenske ure. Toda volk jih je našel in ni dolgo okleval. Drugega za drugim je pogoltnil, samo najmlajšega v ohišju ure ni našel. Ko se je volk nasitil, se je odvlekel iz hiše, legel na zeleni travnik pod drevo in zaspal.
Kmalu zatem se je stara koza vrnila iz gozda domov. Ojej, kaj je morala videti! Hišna vrata so bila na stežaj odprta. Miza, stoli in klopi so bili prevrnjeni, umivalna skleda je bila razbita na koščke, odeja in blazine pa potegnjene s postelje. Iskala je svoje otroke, a jih ni bilo nikjer. Klicala jih je po imenu, drugega za drugim, a nihče se ni oglasil.
Ko je nazadnje poklicala najmlajšega, se je oglasil tenek glasek: »Ljuba mama, tukaj sem, v uri!« Potegnila ga je ven in kozliček ji je povedal, da je prišel volk in požrl vse druge. Lahko si mislite, kako je jokala za svojimi ubogimi otroki.
Nazadnje je vsa žalostna odšla ven in najmlajši kozliček je tekel z njo. Ko je prišla na travnik, je tam pod drevesom ležal volk in smrčal, da so se tresle veje. Ogledovala ga je z vseh strani in videla, da se v njegovem polnem trebuhu nekaj premika in brca. »Ojej,« si je mislila, »ali je mogoče, da so moji ubogi otroci, ki jih je pogoltnil za večerjo, še živi?«
Kozliček je moral steči domov po škarje, šivanko in nit. Potem je mama pošasti previdno prerezala trebuh. Komaj je enkrat zarezala, je že en kozliček pomolil glavico ven. Ko je rezala naprej, jih je drug za drugim poskakalo ven vseh šest. Vsi so bili živi in še praske niso imeli, saj jih je požrešnež v naglici pogoltnil cele.
To je bilo veselje! Objemali so svojo ljubo mamo in poskakovali kakor krojač na lastni svatbi. Stara koza pa je rekla: »Zdaj pa pojdite in poiščite velike kamne. Z njimi bomo napolnili trebuh tej hudobni zveri, dokler še spi.« Kozlički so na vso hitro privlekli kamne in mu jih natlačili v trebuh, kolikor so jih le mogli. Potem ga je stara koza urno spet zašila, tako da ni ničesar opazil in se še premaknil ni.
Ko se je volk končno naspal, je vstal. Kamni v želodcu so mu povzročili hudo žejo, zato je hotel iti k vodnjaku pit. Ko pa je začel hoditi in se zibati sem ter tja, so kamni v njegovem trebuhu trkali drug ob drugega in ropotali. Tedaj je zaklical: »Kaj mi ropota, kaj rožlja po trebuhu sem in tja? Mislil sem, da kozlički so, pa so kamni, težki zelo.«
Ko je prišel do vodnjaka, se je sklonil nad vodo in hotel piti. Tedaj pa so ga težki kamni potegnili noter, da je kar čofnilo. Ves premočen se je nekako izkopal ven in s kamni v trebuhu odkrevsal v gozd, daleč stran. Ko so kozlički to videli, so pritekli, na ves glas klicali: »Volka ni več! Volka ni več!« in od veselja z mamo plesali okrog vodnjaka.
Ko je prišel do vodnjaka, se je sklonil nad vodo in hotel piti. Tedaj pa so ga težki kamni potegnili noter in volk je utonil. Ko so kozlički to videli, so pritekli, na ves glas klicali: »Volka ni več! Volka ni več!« in od veselja z mamo plesali okrog vodnjaka.
Volk in sedem kozličkov: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Stara koza je šla v gozd po hrano. Prej je svojih sedem kozličkov posvarila pred volkom, ki ga bodo spoznali po hripavem glasu in črnih tacah. Kmalu je volk potrkal na vrata, a kozlički so ga po glasu spoznali in mu niso odprli. Volk je pojedel kos krede in dobil nežen glas, a kozlički so na oknu zagledali njegovo črno taco. Nato mu je pek taco namazal s testom, mlinar pa jo je posul z belo moko, ker mu je volk zagrozil. Ko je volk tretjič prišel in pokazal belo taco, so mu kozlički verjeli in odprli vrata.
Prestrašeni kozlički so se poskrili po vsej hiši, a volk jih je našel in drugega za drugim pogoltnil. Le najmlajšega, ki se je skril v ohišje stenske ure, ni našel. Sit je legel pod drevo na travniku in zaspal. Ko se je mama vrnila, je našla vse razmetano. Najmlajši kozliček ji je povedal, kaj se je zgodilo, in mama je bridko jokala.
Na travniku je koza opazila, da se v volkovem trebuhu nekaj premika. Kozliček je prinesel škarje, šivanko in nit. Mama je volku prerezala trebuh in ven je skočilo vseh šest kozličkov, živih in zdravih. Namesto njih so mu v trebuh natlačili velike kamne, mama pa ga je spet zašila. Ko se je volk zbudil, je bil zelo žejen. Ob vodnjaku so ga težki kamni potegnili v vodo in utonil je. Kozlički so z mamo od veselja plesali okrog vodnjaka.
Književne osebe
- Stara koza: skrbna mama sedmih kozličkov, ki svoje otroke pogumno reši.
- Volk: hudoben in zvit, z zvijačami prepriča kozličke, da mu odprejo vrata.
- Najmlajši kozliček: skrije se v ohišje stenske ure, zato ga volk ne najde, in mami pove, kaj se je zgodilo.
- Kozlički: dvakrat prepoznajo volka, tretjič pa mu nasedejo.
- Pek in mlinar: pek volku namaže taco s testom, mlinar pa mu jo iz strahu posuje z moko.
Sporočilo
Ne smemo verjeti vsakemu, ki se pretvarja, da je naš prijatelj. Ljubezen in pogum pomagata tudi v največji stiski.
Vprašanja za pogovor
- Po čem naj bi kozlički prepoznali volka?
- Kako je volk spremenil svoj glas in svojo taco?
- Kako je najmlajši kozliček pomagal mami?
- Kaj je prav storiti, ko si sam doma in na vrata potrka nekdo neznan?
