Brat in sestra zaideta globoko v gozd in tam najdeta hišico iz kruha, kolačev in sladkorja. Pravljica bratov Grimm o pogumu, iznajdljivosti in o tem, kako zelo se imata Janko in Metka rada, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 19 min · bere Ana
Janko in Metka: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Hänsel und Grethel«.
Na robu velikega gozda je živel ubog drvar s svojo ženo in dvema otrokoma. Deček je bil Janko, deklica pa Metka. Drvar ni imel kaj dosti za pod zob. Ko pa je nekoč v deželo prišla huda draginja, ni mogel več priskrbeti niti vsakdanjega kruha.
Ko je nekega večera ležal v postelji, premišljeval in se od skrbi premetaval, je zavzdihnil in rekel ženi: »Kaj bo z nami? Kako naj nahraniva najina uboga otroka, ko pa še zase nimava ničesar več?« »Veš kaj, mož,« je odgovorila žena, »jutri zgodaj zjutraj bova otroka odpeljala v gozd, tja, kjer je najgostejši. Tam jima bova zakurila ogenj in vsakemu dala še košček kruha, potem pa bova šla na delo in ju pustila sama. Poti domov ne bosta več našla in znebila se ju bova.«
»Ne, žena,« je rekel mož, »tega ne storim. Kako bi mi dalo srce, da bi pustil svoja otroka sama v gozdu! Kmalu bi prišle divje zveri in ju raztrgale.« »Oh, ti neumnež,« je rekla ona, »potem pa bomo vsi štirje pomrli od lakote,« in mu ni dala miru, dokler ni privolil. »Ampak uboga otroka se mi vseeno smilita,« je rekel mož.
Tudi otroka od lakote nista mogla zaspati in sta slišala, kaj je mačeha rekla očetu. Metka je jokala grenke solze in rekla Janku: »Zdaj je po naju.« »Tiho, Metka,« je rekel Janko, »ne žalosti se, jaz si bom že kaj izmislil.« Ko sta starša zaspala, je vstal, oblekel jopič, tiho odprl vrata in se splazil ven.
Luna je sijala prav svetlo in beli prodniki, ki so ležali pred hišo, so se lesketali kakor srebrniki. Janko se je sklonil in si jih natlačil v žepek, kolikor jih je le šlo noter. Potem se je vrnil in rekel Metki: »Bodi brez skrbi, ljuba sestrica, in kar mirno zaspi. Bog naju ne bo zapustil.« In spet je legel v posteljo.
Ko se je delal dan, še preden je vzšlo sonce, je že prišla žena in zbudila oba otroka: »Vstanita, lenuha, v gozd gremo po drva.« Potem je dala vsakemu košček kruha in rekla: »Tu imata nekaj za kosilo, a ga ne pojejta prej, več ne bosta dobila.« Metka je vzela kruh pod predpasnik, ker je imel Janko kamenčke v žepu. Potem so se vsi skupaj odpravili proti gozdu.
Ko so hodili že nekaj časa, se je Janko ustavil in se ozrl nazaj proti hiši, in to je storil spet in spet. Oče je rekel: »Janko, kaj gledaš tam in zaostajaš? Pazi, kod hodiš, in ne zaostajaj.« »Ah, oče,« je rekel Janko, »gledam svojo belo muco, ki sedi zgoraj na strehi in mi hoče reči zbogom.« Žena je rekla: »Neumnež, to ni tvoja muca, to je jutranje sonce, ki sije na dimnik.« Janko pa ni gledal muce, ampak je vsakič iz žepa vrgel na pot enega od svetlih prodnikov.
Ko so prišli sredi gozda, je oče rekel: »Zdaj pa naberita drva, otroka, zakuril bom ogenj, da vaju ne bo zeblo.« Janko in Metka sta znosila skupaj suhljad, za cel majhen hribček. Suhljad so prižgali, in ko je plamen gorel prav visoko, je žena rekla: »Zdaj pa se ulezita k ognju, otroka, in se odpočijta. Midva greva v gozd sekat drva. Ko končava, se vrneva in vaju odpeljeva domov.«
Janko in Metka sta sedela ob ognju, in ko je prišlo poldne, je vsak pojedel svoj košček kruha. Ker sta slišala udarce sekire, sta mislila, da je oče blizu. Toda to ni bila sekira, ampak veja, ki jo je privezal na suho drevo in jo je veter majal sem ter tja. Ko sta tako dolgo sedela, so se jima od utrujenosti zaprle oči in trdno sta zaspala.
Ko sta se končno zbudila, je bila že temna noč. Metka je začela jokati in rekla: »Kako bova zdaj prišla iz gozda!« Janko pa jo je tolažil: »Počakaj malo, da vzide luna, potem bova že našla pot.« In ko je vzšla polna luna, je Janko prijel sestrico za roko in šel za prodniki, ki so se svetili kakor novi srebrniki in jima kazali pot. Hodila sta vso noč in ob svitu prišla spet do očetove hiše.
Potrkala sta na vrata. Ko je žena odprla in videla, da sta to Janko in Metka, je rekla: »Vidva poredneža, kaj sta tako dolgo spala v gozdu? Mislila sva že, da se sploh ne nameravata vrniti.« Oče pa se je razveselil, saj ga je bolelo srce, ker ju je pustil tam sama.
Kmalu zatem je bila v hiši spet huda stiska in otroka sta slišala, kako je mati ponoči v postelji govorila očetu: »Vse je spet pojedeno, samo še pol hlebca kruha imamo, potem pa bo vsega konec. Otroka morata proč. Odpeljala ju bova globlje v gozd, da ne bosta več našla poti nazaj. Drugače ni rešitve za nas.« Možu je bilo težko pri srcu in mislil si je: »Bolje bi bilo, da bi zadnji grižljaj delil s svojima otrokoma.« Toda žena ni hotela slišati ničesar, kar je rekel, ampak ga je oštevala in mu očitala. Kdor reče a, mora reči tudi b, in ker je prvič popustil, je moral tudi drugič.
Otroka pa sta bila še budna in sta slišala ves pogovor. Ko sta starša spala, je Janko spet vstal in hotel ven nabirat prodnike kakor prejšnjič. Toda žena je zaklenila vrata in Janko ni mogel ven. Vseeno je potolažil sestrico in rekel: »Ne jokaj, Metka, in kar mirno spi, ljubi Bog nama bo že pomagal.«
Zgodaj zjutraj je prišla žena in nagnala otroka iz postelje. Dobila sta vsak svoj košček kruha, a ta je bil še manjši kot prejšnjič. Na poti v gozd ga je Janko drobil v žepu, se pogosto ustavil in vrgel drobtinico na tla. »Janko, kaj stojiš in se oziraš?« je rekel oče. »Kar pojdi naprej.« »Gledam svojega golobčka, ki sedi na strehi in mi hoče reči zbogom,« je odgovoril Janko. »Neumnež,« je rekla žena, »to ni tvoj golobček, to je jutranje sonce, ki sije zgoraj na dimnik.« Janko pa je drobtinico za drobtinico metal na pot.
Žena je odpeljala otroka še globlje v gozd, kamor nista prišla še nikoli v življenju. Spet so zakurili velik ogenj in mati je rekla: »Kar tu sedita, otroka, in ko se utrudita, lahko malo zaspita. Midva greva v gozd sekat drva, zvečer, ko končava, pa prideva po vaju.« Ko je bilo poldne, je Metka razdelila svoj kruh z Jankom, ki je svojega potresel po poti. Potem sta zaspala in minil je večer, a k ubogima otrokoma ni prišel nihče.
Zbudila sta se šele sredi temne noči. Janko je potolažil sestrico in rekel: »Počakaj, Metka, da vzide luna, potem bova videla drobtinice, ki sem jih potresel, in pokazale nama bodo pot domov.« Ko je vzšla luna, sta se odpravila, a nobene drobtinice nista našla več. Pozobale so jih namreč tisoče in tisoče ptic, ki letajo po gozdu in po polju. Janko je rekel Metki: »Bova že našla pot,« a nista je našla.
Hodila sta vso noč in še ves dan od jutra do večera, a iz gozda nista prišla. Bila sta tako lačna, saj nista jedla ničesar razen nekaj jagod, ki so rasle pri tleh. Ker sta bila tako utrujena, da ju noge niso več nesle, sta legla pod drevo in zaspala.
Zdaj je bilo že tretje jutro, odkar sta zapustila očetovo hišo. Spet sta začela hoditi, a zahajala sta vse globlje v gozd. Če jima kmalu ne bi prišla pomoč, bi omagala. Ko je bilo poldne, sta zagledala na veji lepo, snežnobelo ptičico, ki je pela tako lepo, da sta obstala in ji prisluhnila. Ko je odpela, je razprla krila in letela pred njima. Šla sta za njo, dokler nista prišla do hišice, na katere streho je sedla ptičica.
Ko sta prišla čisto blizu, sta videla, da je hišica zgrajena iz kruha in pokrita s kolači, okna pa so bila iz svetlega sladkorja. »Tega se pa lotiva,« je rekel Janko, »in se pošteno najejva. Jaz bom jedel kos strehe, Metka, ti pa lahko ješ okno, to je sladko.« Janko je segel kvišku in si odlomil košček strehe, da bi poskusil, kakšna je, Metka pa se je postavila k šipam in jih grizljala.
Tedaj je iz sobe zaklical tenek glas: »Hrust, hrust, hrustek, kdo mi gloda hišice košček?« Otroka sta odgovorila: »Veter, le veter, nebeški otrok,« in jedla naprej, ne da bi se dala zmotiti. Janku je streha zelo teknila, zato si je odtrgal velik kos, Metka pa je izbila celo okroglo šipo, sedla in se z njo sladkala.
Kar naenkrat so se odprla vrata in ven se je priplazila stara, stara ženica, ki se je opirala na palico. Janko in Metka sta se tako prestrašila, da sta izpustila, kar sta držala v rokah. Starka pa je zmajala z glavo in rekla: »Ej, ljuba otroka, kdo pa vaju je pripeljal sem? Kar pridita noter in ostanita pri meni, nič hudega se vama ne bo zgodilo.« Prijela je oba za roko in ju odpeljala v hišico. Tam jima je postregla z dobro hrano, z mlekom in palačinkami s sladkorjem, z jabolki in orehi. Potem je postlala dve lepi posteljici z belimi rjuhami in Janko in Metka sta legla vanju in mislila, da sta v nebesih.
Starka pa se je samo delala tako prijazno. V resnici je bila hudobna čarovnica, ki je prežala na otroke, in hišico iz kruha je zgradila samo zato, da bi jih privabila. Kadar ji je kakšen otrok padel v roke, ga je hotela skuhati in pojesti, in to ji je bil praznik. Čarovnice imajo rdeče oči in ne vidijo daleč, imajo pa dober nos kakor živali in zavohajo, kadar se bližajo ljudje. Ko sta se Janko in Metka približala njeni hiši, se je hudobno zasmejala in posmehljivo rekla: »Ta dva imam, ta dva mi ne bosta več ušla.«
Zgodaj zjutraj, preden sta se otroka zbudila, je že vstala. Ko je videla, kako ljubko oba spita, z rdečimi, polnimi lički, je zamrmrala predse: »To bo dober grižljaj.« Zgrabila je Janka s svojo suho roko, ga odnesla v majhen hlevček in ga zaprla za mrežasta vrata. Kričal je lahko, kolikor je hotel, nič mu ni pomagalo. Potem je šla k Metki, jo stresla, da se je zbudila, in zavpila: »Vstani, lenoba, prinesi vode in skuhaj bratu kaj dobrega. Zunaj v hlevčku sedi in se mora zrediti. Ko bo debel, ga bom pojedla.« Metka je začela bridko jokati, a vse je bilo zaman, storiti je morala, kar je zahtevala hudobna čarovnica.
Zdaj je ubogi Janko dobival najboljšo hrano, Metka pa ni dobila nič drugega kot rakove lupine. Vsako jutro se je starka priplazila do hlevčka in zaklicala: »Janko, pomoli prst ven, da potipam, ali boš kmalu debel.« Janko pa ji je pomolil majhno kost. Starka, ki je imela motne oči, tega ni videla in je mislila, da je to Jankov prst. Čudila se je, da se nikakor noče zrediti.
Ko so minili štirje tedni in je Janko ostal še vedno suh, jo je premagala nestrpnost in ni hotela več čakati. »Hej, Metka,« je zaklicala deklici, »pohiti in prinesi vode. Naj bo Janko debel ali suh, jutri ga bom skuhala.« Ojej, kako je uboga sestrica tožila, ko je morala nositi vodo, in kako so ji tekle solze po licih! »Ljubi Bog, pomagaj nama vendar,« je zaklicala. »Ko bi le lahko ostala skupaj!« »Prihrani si to javkanje,« je rekla starka, »nič ti ne pomaga.«
Zgodaj zjutraj je morala Metka ven, obesiti kotel z vodo in zakuriti ogenj. »Najprej bomo pekli,« je rekla starka. »Krušno peč sem že zakurila in testo zamesila.« Potisnila je ubogo Metko ven k peči, iz katere so že švigali plameni. »Zlezi noter,« je rekla čarovnica, »in poglej, ali je dovolj zakurjeno, da bomo lahko vanjo dali kruh.« Ko bi bila Metka notri, je hotela zapreti peč, da bi se Metka spekla, potem pa bi pojedla še njo.
Toda Metka je uganila, kaj namerava, in rekla: »Ne vem, kako naj to naredim. Kako naj pridem noter?« »Neumna gos,« je rekla starka, »odprtina je dovolj velika. Poglej, še jaz bi lahko šla noter.« Pricapljala je bliže in vtaknila glavo v peč. Tedaj jo je Metka sunila, da je zletela globoko noter, zaprla železna vrata in zapahnila zapah. Metka pa je zbežala in hudobna čarovnica ni nikoli več prišla iz peči.
Toda Metka je uganila, kaj namerava, in rekla: »Ne vem, kako naj to naredim. Kako naj pridem noter?« »Neumna gos,« je rekla starka, »odprtina je dovolj velika. Poglej, še jaz bi lahko šla noter.« Pricapljala je bliže in vtaknila glavo v peč. Tedaj jo je Metka sunila, da je zletela globoko noter, zaprla železna vrata in zapahnila zapah. Uh, kako je čarovnica začela tuliti, prav grozno! Metka pa je zbežala in hudobna čarovnica ni nikoli več prišla iz peči.
Metka pa je stekla naravnost k Janku, odprla njegov hlevček in zaklicala: »Janko, rešena sva, stare čarovnice ni več!« Tedaj je Janko skočil ven kakor ptiček iz kletke, ko mu odprejo vratca. Kako sta se veselila, si padla okrog vratu, skakala naokrog in se poljubljala! Ker se jima ni bilo treba več bati, sta šla v čarovničino hišo. Tam so v vseh kotih stale skrinje z biseri in dragimi kamni. »Ti so še boljši od prodnikov,« je rekel Janko in si natlačil v žepe, kolikor je šlo. Metka pa je rekla: »Tudi jaz bom nekaj prinesla domov,« in si napolnila predpasnik.
»Zdaj pa pojdiva,« je rekel Janko, »da prideva iz čarovničinega gozda.« Ko pa sta hodila nekaj ur, sta prišla do velike vode. »Ne moreva čez,« je rekel Janko. »Ne vidim ne brvi ne mostu.« »Tudi čolniček ne vozi tu,« je odgovorila Metka, »tam pa plava bela račka. Če jo poprosim, nama bo pomagala čez.« In zaklicala je: »Račka, račka, glej, tu Metka in Janko stojiva. Ni brvi in ni mostu, na svoj beli hrbet naju vzemi, lepo prosiva.«
Račka je res priplavala in Janko je sedel nanjo in poprosil sestrico, naj prisede k njemu. »Ne,« je odgovorila Metka, »za račko bo pretežko. Naj naju prenese enega za drugim.« Tako je dobra živalca tudi storila. Ko sta bila srečno na drugi strani in sta hodila še nekaj časa, se jima je gozd zdel vse bolj in bolj znan. Nazadnje sta od daleč zagledala očetovo hišo.
Tedaj sta začela teči, planila v sobo in se očetu vrgla okrog vratu. Mož ni imel niti ene vesele ure, odkar je pustil otroka v gozdu, žena pa je medtem umrla. Metka je stresla svoj predpasnik, da so biseri in dragi kamni poskakali po sobi, Janko pa je iz žepa metal zraven pest za pestjo. Tako je bilo vseh skrbi konec in živeli so skupaj samo še v veselju. Moje pravljice je konec, tam teče miška, kdor jo ujame, si lahko iz nje naredi veliko, veliko kožuhasto kapo.
Janko in Metka: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Na robu velikega gozda je živel ubog drvar z ženo in otrokoma, Jankom in Metko. Ko je prišla huda draginja, je mačeha prepričala očeta, da morata otroka pustiti v gozdu. Janko je slišal njun pogovor in si ponoči nabral bele prodnike. Na poti jih je metal na tla, zato sta z Metko ob luni našla pot domov. Drugič je mačeha zaklenila vrata in Janko je lahko trosil le drobtine kruha. Te so pozobale ptice in otroka sta se izgubila.
Tretji dan ju je bela ptičica pripeljala do hišice iz kruha, pokrite s kolači in z okni iz sladkorja. Lačna sta jo začela jesti. Ven je prišla starka in ju prijazno sprejela, v resnici pa je bila hudobna čarovnica, ki je hotela otroke skuhati in pojesti. Janka je zaprla v hlevček, da bi se zredil, Metka pa mu je morala kuhati. Janko ji je namesto prsta vsak dan pomolil kost, zato je slabovidna čarovnica mislila, da je še vedno suh.
Po štirih tednih ga je hotela vseeno skuhati, Metko pa je poslala, naj zleze v krušno peč. Metka se je delala nerodno, in ko je čarovnica sama vtaknila glavo v peč, jo je sunila noter in zaprla železna vrata. Rešila je Janka, iz čarovničine hiše sta vzela bisere in drage kamne, bela račka pa ju je drugega za drugim prenesla čez veliko vodo. Doma sta objela očeta, ki je bil ves ta čas žalosten, mačeha pa je medtem umrla. Tako je bilo vseh skrbi konec.
Književne osebe
- Janko: pogumen in iznajdljiv deček, ki tolaži sestrico in prelisiči čarovnico s kostjo.
- Metka: Jankova sestrica, ki se na koncu sama domisli, kako premagati čarovnico in rešiti brata.
- Oče: ubog drvar, ki ima otroka rad, a je preslab, da bi se uprl ženi.
- Mačeha: drvarjeva žena, ki hoče otroka pustiti v gozdu, ker ni dovolj hrane za vse.
- Čarovnica: hudobna starka, ki s hišico iz kruha in sladkorja vabi otroke k sebi.
- Bela račka: dobra živalca, ki otroka drugega za drugim prenese čez veliko vodo.
Sporočilo
Brat in sestra, ki se imata rada in si pomagata, zmoreta premagati tudi največjo nevarnost. Pogum in iznajdljivost pomagata iz težav, prijaznosti neznancev pa ne smemo vedno verjeti.
Vprašanja za pogovor
- Kako je Janko prvič našel pot domov in zakaj mu drugič ni uspelo?
- Kako je Janko prelisičil čarovnico, da ga ni takoj skuhala?
- Kako je Metka rešila sebe in brata?
- Zakaj Metka ni hotela, da bi ju račka prenesla oba hkrati?
