Pepelka mora spati v pepelu ob ognjišču, a ob materinem leskovem drevescu ji pomagajo bele golobice in ptičice pod nebom. Čarobna pravljica bratov Grimm o dobrem srcu in zlatem čeveljčku, prevedena iz nemškega izvirnika.
Brata Grimm · 17 min · bere Ana
Pepelka: besedilo pravljice
Brata Grimm (1857). Prevod iz nemškega izvirnika »Aschenputtel«.
Nekemu bogatemu možu je zbolela žena. Ko je začutila, da se ji bliža konec, je poklicala k postelji svojo edino hčerko in rekla: »Ljubi otrok, ostani pobožna in dobra, pa ti bo ljubi Bog vedno stal ob strani. Jaz pa bom z neba gledala nate in bom vedno blizu tebe.« Nato je zatisnila oči in umrla. Deklica je vsak dan hodila k materinemu grobu in jokala, a ostala je pobožna in dobra. Ko je prišla zima, je sneg pogrnil čez grob bel prtiček. Ko pa ga je pomladno sonce spet odgrnilo, si je mož vzel drugo ženo.
Žena je s seboj v hišo pripeljala dve hčeri, ki sta bili lepi in beli v obraz, a grdi in črni v srcu. Za ubogo pastorko so se začeli hudi časi. »Ali naj ta neumna gos sedi z nama v sobi?« sta rekli. »Kdor hoče jesti kruh, si ga mora zaslužiti. Ven z deklo!« Vzeli sta ji lepe obleke, ji oblekli staro sivo haljo in ji dali lesene cokle. »Poglejte no ponosno princeso, kako je nališpana!« sta klicali, se smejali in jo odvedli v kuhinjo.
Tam je morala od jutra do večera opravljati težko delo. Vstajala je pred zoro, nosila vodo, kurila ogenj, kuhala in prala. Povrhu sta ji sestri delali vse mogoče hudo, se ji posmehovali in ji stresali grah in lečo v pepel, da je morala sedeti in zrna spet pobirati. Zvečer, ko je bila od dela vsa utrujena, ni smela v posteljo, ampak je morala leči v pepel poleg ognjišča. In ker je bila zato vedno prašna in umazana, so jo klicali Pepelka.
Nekoč se je oče odpravljal na sejem in vprašal pastorki, kaj naj jima prinese. »Lepe obleke,« je rekla prva. »Bisere in drage kamne,« je rekla druga. »Kaj pa ti, Pepelka,« je vprašal, »kaj bi pa ti rada?« »Oče, prvo vejico, ki ti na poti domov zadene ob klobuk, odlomi zame.« Kupil je torej pastorkama lepe obleke, bisere in drage kamne. Ko je na poti domov jahal skozi zelen grm, ga je oplazila leskova vejica in mu zbila klobuk z glave. Tedaj je vejico odlomil in jo vzel s seboj.
Ko je prišel domov, je dal pastorkama, kar sta si želeli, Pepelki pa vejico z leskovega grma. Pepelka se mu je zahvalila, šla na materin grob in vejico posadila nanj. Jokala je tako močno, da so solze padale nanjo in jo zalivale. Vejica pa je rasla in postala lepo drevo. Pepelka je vsak dan po trikrat šla pod drevo, jokala in molila. In vsakokrat je na drevo priletela bela ptičica. Kadar je Pepelka izrekla kakšno željo, ji je ptičica vrgla dol, kar si je zaželela.
Zgodilo pa se je, da je kralj priredil slavje, ki naj bi trajalo tri dni. Povabil je vsa lepa dekleta v deželi, da bi si njegov sin med njimi izbral nevesto. Ko sta pastorki slišali, da sta povabljeni tudi onidve, sta bili vsi veseli. Poklicali sta Pepelko in rekli: »Počeši nama lase, skrtači nama čevlje in zapni nama zaponke, greva na slavje na kraljev grad.«
Pepelka je ubogala, a je jokala, ker bi tudi sama rada šla na ples. Prosila je mačeho, naj ji dovoli. »Ti, Pepelka?« je rekla mačeha. »Vsa si prašna in umazana, pa bi šla na slavje? Nimaš ne oblek ne čevljev, pa bi plesala!« Ker pa je deklica kar naprej prosila, je mačeha nazadnje rekla: »Tu sem ti stresla skledo leče v pepel. Če lečo v dveh urah pobereš, pojdeš z nami.«
Deklica je šla skozi zadnja vrata na vrt in zaklicala: »Krotki golobčki, grlice, vse ptičice pod nebom, pridite in mi pomagajte pobirati: dobra zrnca v lonček, slaba pa v kljunček.« Tedaj sta skozi kuhinjsko okno priletela dva bela goloba, za njima grlice, nazadnje pa so prifrfotale in priletele v jatah vse ptice pod nebom in posedle okrog pepela. Golobčka sta pokimala z glavicama in začela kljuvati, pik, pik, pik, pik, in tudi druge ptice so začele, pik, pik, pik, pik, in pobrale vsa dobra zrnca v skledo. Ni minila še ura, ko so bile že gotove in so spet odletele.
Deklica je prinesla skledo mačehi in bila vsa vesela, saj je mislila, da bo zdaj smela na slavje. Mačeha pa je rekla: »Ne, Pepelka, nimaš oblek in ne znaš plesati. Samo smejali se ti bodo.« Ko je deklica zajokala, je rekla: »Če mi v eni uri pobereš iz pepela dve polni skledi leče, pojdeš z nami.« Mislila si je namreč: »Tega ne bo zmogla nikoli.«
Ko je mačeha stresla dve skledi leče v pepel, je deklica šla skozi zadnja vrata na vrt in zaklicala: »Krotki golobčki, grlice, vse ptičice pod nebom, pridite in mi pomagajte pobirati: dobra zrnca v lonček, slaba pa v kljunček.« Tedaj sta skozi kuhinjsko okno priletela dva bela goloba, za njima grlice, nazadnje pa so prifrfotale in priletele v jatah vse ptice pod nebom in posedle okrog pepela. Golobčka sta pokimala z glavicama in začela kljuvati, pik, pik, pik, pik, in tudi druge ptice so začele, pik, pik, pik, pik, in pobrale vsa dobra zrna v skledi. In preden je minilo pol ure, so bile že gotove in so spet odletele.
Deklica je odnesla skledi mačehi in bila vsa vesela, saj je mislila, da bo zdaj smela na slavje. Mačeha pa je rekla: »Nič ti ne pomaga, ne pojdeš z nami, ker nimaš oblek in ne znaš plesati. Morali bi se te sramovati.« Nato ji je obrnila hrbet in s svojima ponosnima hčerama odhitela.
Ko ni bilo nikogar več doma, je šla Pepelka k materinemu grobu pod lesko in zaklicala: »Drevesce, zamajaj se, drevesce, stresi se, zlato in srebro name vrzi, prosim te.« Tedaj ji je ptica vrgla dol zlato in srebrno obleko in s svilo in srebrom izvezene čeveljčke. Na vso hitro je oblekla obleko in odšla na slavje. Sestri in mačeha je niso prepoznale. Mislile so, da je gotovo kakšna tuja kraljična, tako lepa je bila v zlati obleki. Na Pepelko sploh niso pomislile, saj so mislile, da sedi doma v umazaniji in pobira lečo iz pepela.
Kraljevič ji je prišel naproti, jo prijel za roko in plesal z njo. Z nobeno drugo ni hotel plesati, zato ji ni izpustil roke. Kadar je kdo drug prišel, da bi jo povabil na ples, je rekel: »To je moja plesalka.«
Plesala je do večera, potem pa je hotela domov. Kraljevič pa je rekel: »Pospremil te bom,« kajti hotel je videti, čigavo je to lepo dekle. Ona pa mu je ušla in skočila v golobnjak. Kraljevič je počakal, da je prišel oče, in mu povedal, da je tuje dekle skočilo v golobnjak. Oče si je mislil: »Ali je to morda Pepelka?« Prinesti so mu morali sekiro in kramp, da je golobnjak razbil na dvoje, a v njem ni bilo nikogar.
Ko so prišli v hišo, je ležala Pepelka v svojih umazanih oblačilih v pepelu in v dimniku je brlela motna oljenka. Pepelka je namreč urno skočila iz golobnjaka zadaj ven in stekla k leskovemu drevescu. Tam je slekla lepa oblačila in jih položila na grob in ptica jih je spet odnesla. Potem je v svoji sivi haljici sedla v kuhinjo k pepelu.
Naslednji dan, ko se je slavje začelo znova in so starša in pastorki spet odšli, je šla Pepelka k leski in rekla: »Drevesce, zamajaj se, drevesce, stresi se, zlato in srebro name vrzi, prosim te.« Tedaj ji je ptica vrgla dol še veliko bolj razkošno obleko kot prejšnji dan. Ko se je v tej obleki pojavila na slavju, so vsi strmeli nad njeno lepoto. Kraljevič pa jo je že čakal. Takoj jo je prijel za roko in plesal samo z njo. Kadar so prišli drugi in jo povabili, je rekel: »To je moja plesalka.«
Ko se je zvečerilo, je hotela oditi. Kraljevič je šel za njo, da bi videl, v katero hišo gre, a ona mu je ušla na vrt za hišo. Tam je stalo lepo, veliko drevo, na katerem so visele najlepše hruške. Splezala je med veje urno kakor veverica in kraljevič ni vedel, kam je izginila. Počakal je, da je prišel oče, in mu rekel: »Tuje dekle mi je ušlo in mislim, da je skočilo na hruško.« Oče si je mislil: »Ali je to morda Pepelka?« Dal si je prinesti sekiro in podrl drevo, a na njem ni bilo nikogar.
Ko so prišli v kuhinjo, je Pepelka ležala v pepelu kot vedno. Z drevesa je namreč skočila na drugi strani, ptici na leskovem drevescu vrnila lepa oblačila in si oblekla svojo sivo haljico.
Tretji dan, ko so starša in sestri odšli, je šla Pepelka spet k materinemu grobu in rekla drevescu: »Drevesce, zamajaj se, drevesce, stresi se, zlato in srebro name vrzi, prosim te.« Zdaj ji je ptica vrgla dol obleko, tako sijajno in bleščečo, kakršne ni imela še nikoli, in čeveljčki so bili čisto zlati. Ko je prišla v tej obleki na slavje, od začudenja nihče ni vedel, kaj bi rekel. Kraljevič je plesal samo z njo in kadar jo je kdo povabil, je rekel: »To je moja plesalka.«
Ko se je zvečerilo, je hotela Pepelka oditi in kraljevič jo je hotel pospremiti. Ona pa mu je ušla tako hitro, da ji ni mogel slediti. Kraljevič pa si je izmislil zvijačo in dal vse stopnice namazati s smolo. Ko je deklica tekla po njih navzdol, ji je levi čeveljček obtičal na stopnici. Kraljevič ga je pobral in bil je majhen, ličen in čisto zlat.
Naslednje jutro je šel z njim k možu in mu rekel: »Nobena druga ne bo moja žena kot tista, ki ji bo ta zlati čeveljček prav.« Tedaj sta se sestri razveselili, saj sta imeli lepe noge. Starejša je šla s čeveljčkom v sobo, da bi ga pomerila, in mati je stala zraven. A čeveljček ji je bil premajhen in še s palcem ni mogla vanj. Mati ji je rekla: »Kar stisni nogo noter. Ko boš kraljica, ti tako ne bo treba več hoditi peš.« Dekle je s silo stisnilo nogo v čeveljček, stisnilo zobe od bolečine in odšlo h kraljeviču.
Naslednje jutro je šel z njim k možu in mu rekel: »Nobena druga ne bo moja žena kot tista, ki ji bo ta zlati čeveljček prav.« Tedaj sta se sestri razveselili, saj sta imeli lepe noge. Starejša je šla s čeveljčkom v sobo, da bi ga pomerila, in mati je stala zraven. A s palcem ni mogla vanj, čeveljček ji je bil premajhen. Tedaj ji je mati podala nož in rekla: »Odsekaj si palec. Ko boš kraljica, ti tako ne bo treba več hoditi peš.« Dekle si je odsekalo palec, stisnilo nogo v čeveljček, stisnilo zobe od bolečine in odšlo h kraljeviču.
Kraljevič jo je kot svojo nevesto posadil na konja in odjahal z njo. Morala pa sta mimo groba, kjer sta na leskovem drevescu sedela dva goloba in klicala: »Gru, gru, gru, gru, čeveljček jo tišči, premajhen je zanjo, prava nevesta še doma sedi.« Tedaj ji je pogledal na nogo in videl, kako je noga stisnjena in otekla. Obrnil je konja, pripeljal napačno nevesto spet domov in rekel, da to ni prava, naj čeveljček obuje druga sestra.
Kraljevič jo je kot svojo nevesto posadil na konja in odjahal z njo. Morala pa sta mimo groba, kjer sta na leskovem drevescu sedela dva goloba in klicala: »Gru, gru, gru, gru, kri je v čeveljčku, čeveljček je premajhen, prava nevesta še doma sedi.« Tedaj ji je pogledal na nogo in videl, kako teče kri. Obrnil je konja, pripeljal napačno nevesto spet domov in rekel, da to ni prava, naj čeveljček obuje druga sestra.
Ta je šla v sobo in s prsti je srečno prišla v čeveljček, peta pa je bila prevelika. Mati ji je rekla: »Kar potisni peto noter. Ko boš kraljica, ti tako ne bo treba več hoditi peš.« Dekle je s silo potisnilo peto v čeveljček, stisnilo zobe od bolečine in odšlo h kraljeviču. Posadil jo je kot svojo nevesto na konja in odjahal z njo. Ko sta prišla mimo leskovega drevesca, sta na njem sedela goloba in klicala: »Gru, gru, gru, gru, čeveljček jo tišči, premajhen je zanjo, prava nevesta še doma sedi.«
Ta je šla v sobo in s prsti je srečno prišla v čeveljček, peta pa je bila prevelika. Tedaj ji je mati podala nož in rekla: »Odreži si kos pete. Ko boš kraljica, ti tako ne bo treba več hoditi peš.« Dekle si je odrezalo kos pete, stisnilo nogo v čeveljček, stisnilo zobe od bolečine in odšlo h kraljeviču. Posadil jo je kot svojo nevesto na konja in odjahal z njo. Ko sta prišla mimo leskovega drevesca, sta na njem sedela goloba in klicala: »Gru, gru, gru, gru, kri je v čeveljčku, čeveljček je premajhen, prava nevesta še doma sedi.«
Pogledal ji je na nogo in videl, kako ji peta sili iz čeveljčka in kako ji je noga vsa rdeča in otekla. Tedaj je obrnil konja in pripeljal napačno nevesto spet domov. »Tudi to ni prava,« je rekel. »Ali nimate nobene druge hčere?« »Ne,« je rekel mož, »samo od moje rajne žene je tu še majhna, zanemarjena Pepelka. Ta pa že ne more biti nevesta.« Kraljevič je rekel, naj jo pošljejo gor, mačeha pa je odgovorila: »Ah, ne, ta je preveč umazana, ne sme se pokazati.« On pa jo je na vsak način hotel videti in Pepelko so morali poklicati.
Pogledal ji je na nogo in videl, kako kri teče iz čeveljčka in kako so ji bele nogavice čisto rdeče od krvi. Tedaj je obrnil konja in pripeljal napačno nevesto spet domov. »Tudi to ni prava,« je rekel. »Ali nimate nobene druge hčere?« »Ne,« je rekel mož, »samo od moje rajne žene je tu še majhna, zanemarjena Pepelka. Ta pa že ne more biti nevesta.« Kraljevič je rekel, naj jo pošljejo gor, mačeha pa je odgovorila: »Ah, ne, ta je preveč umazana, ne sme se pokazati.« On pa jo je na vsak način hotel videti in Pepelko so morali poklicati.
Najprej si je umila roke in obraz, potem je šla gor in se priklonila kraljeviču, ki ji je podal zlati čeveljček. Nato je sedla na stolček, potegnila nogo iz težke lesene cokle in jo vtaknila v čeveljček. Bil ji je kakor ulit. Ko se je zravnala in ji je kraljevič pogledal v obraz, je spoznal lepo dekle, ki je plesalo z njim, in zaklical: »To je prava nevesta!«
Mačeha in sestri so se prestrašile in pobledele od jeze. On pa je posadil Pepelko na konja in odjahal z njo. Ko sta prišla mimo leskovega drevesca, sta zaklicala bela goloba: »Gru, gru, gru, gru, čeveljček nič ne tišči, ni ji premajhen, prava nevesta zdaj z njim na grad hiti.« Ko sta to zaklicala, sta priletela dol in se Pepelki usedla na rame, eden na desno, drugi na levo, in tam sta ostala.
Mačeha in sestri so se prestrašile in pobledele od jeze. On pa je posadil Pepelko na konja in odjahal z njo. Ko sta prišla mimo leskovega drevesca, sta zaklicala bela goloba: »Gru, gru, gru, gru, v čeveljčku ni krvi, čeveljček ni premajhen, pravo nevesto zdaj domov pelje.« Ko sta to zaklicala, sta priletela dol in se Pepelki usedla na rame, eden na desno, drugi na levo, in tam sta ostala.
Ko naj bi bila poroka s kraljevičem, sta prišli tudi zlobni sestri. Hoteli sta se prilizovati in imeti delež pri njeni sreči. Toda ko so svatje šli v cerkev in iz nje, sta goloba priletela nadnju in ju kljuvala, dokler nista sestri osramočeni zbežali. Tako sta bili kaznovani za svojo hudobijo in zvijačnost.
Ko naj bi bila poroka s kraljevičem, sta prišli tudi zlobni sestri. Hoteli sta se prilizovati in imeti delež pri njeni sreči. Ko sta ženin in nevesta šla v cerkev, je bila starejša na desni, mlajša pa na levi strani. Tedaj sta goloba vsaki izkljuvala eno oko. Ko so šli iz cerkve, je bila starejša na levi, mlajša pa na desni, in goloba sta vsaki izkljuvala še drugo oko. Tako sta bili za svojo hudobijo in zvijačnost kaznovani s slepoto za vse življenje.
Pepelka: kratka obnova
Ljudska pravljica · Brata Grimm
Ko je bogatemu možu umrla žena, je ostal sam s hčerko. Znova se je poročil in nova žena je v hišo pripeljala dve hčeri, lepi na obrazu, a hudobni v srcu. Sestri sta deklici vzeli lepe obleke, ji dali staro sivo haljo in jo poslali v kuhinjo. Tam je morala ves dan garati, ponoči pa spati v pepelu ob ognjišču, zato so jo klicali Pepelka. Od očeta je dobila leskovo vejico in jo posadila na materin grob. Zalivala jo je s solzami, dokler ni zrasla v drevo, na katerega je priletela bela ptičica in ji izpolnjevala želje.
Kralj je priredil tridnevno slavje, da bi si kraljevič izbral nevesto. Mačeha Pepelki ni dovolila na ples, čeprav so ji golobi in druge ptice dvakrat pomagali pobrati lečo iz pepela. Ko so vsi odšli, je Pepelka pod leskovim drevescem prosila za obleko in ptica ji je vrgla dol čudovita oblačila in čeveljčke. Kraljevič je vse tri večere plesal samo z njo, ona pa mu je vsakič ušla. Tretji večer je dal stopnice namazati s smolo in na njih je obtičal njen zlati čeveljček.
Kraljevič se je odločil, da se bo poročil s tisto, ki ji bo čeveljček prav. Sestri sta s silo stisnili nogo vanj, a goloba na leskovem drevescu sta razkrila, da nobena ni prava nevesta. Ko je čeveljček obula Pepelka, se ji je natanko prilegel in kraljevič je v njej spoznal svojo plesalko. Odpeljal jo je na grad. Na poroki sta dva bela goloba kljuvala hudobni sestri, dokler nista osramočeni zbežali.
Književne osebe
- Pepelka: dobra in pobožna deklica, ki mora spati v pepelu ob ognjišču.
- Mačeha: druga žena Pepelkinega očeta, ki Pepelki ne pusti na slavje.
- Sestri: mačehini hčeri, lepi na obrazu, a hudobni v srcu.
- Kraljevič: na slavju pleše samo s Pepelko in jo poišče z zlatim čeveljčkom.
- Ptice: bela ptičica in golobi na leskovem drevescu, ki Pepelki pomagajo in pokažejo pravo nevesto.
Sporočilo
Dobrota in potrpežljivost se na koncu obrestujeta, zloba in zavist pa ne prineseta sreče. Kakšen je kdo v resnici, se ne vidi po obleki.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj so deklico začeli klicati Pepelka?
- Kdo je Pepelki pomagal in kako?
- Kako je kraljevič našel dekle, s katerim je plesal?
- Zakaj se sestrama ni izplačalo, da sta s silo stisnili nogo v čeveljček?
