Cesarski sin, majhen in bodeč kakor jež, odjaha na petelinu v gozd s šestimi suhimi svinjami, tam pa ga čaka več sreče, kot bi kdo mislil. Slovenska pravljica, kakor jo je zapisal Fran Milčinski.
Fran Milčinski · 13 min · bere Ana
Sin jež: besedilo pravljice
Fran Milčinski (1917).
Živela sta cesar in cesarica, imela sta dosti sveta in blaga, pa nikogar, komur bi zapustila bogatijo: Bog je že vedel, zakaj jima ni dal poroda. Pa bolj ko sta prihajala v leta, bolj sta koprnela po otroku.
Neki dan se je šetala cesarica po gozdu, zamišljena je smukala z belimi prsti zeleno perjiče z leščevja ob poti in ga trosila po tleh, pa ji je prelezel gladko stezo droben jež. Cesarica ga je ugledala in se ustavila in izvil se ji je vzdih iz dna srca: »O, da bi dobila sina, ni treba, da je večji kakor ta jež!« Kakor si je želela, tako se je zgodilo: cesarju in cesarici se je porodil sin in je bil tolikšen kakor jež in bodeč po vsem drobnem životu.
Zdaj ko sta ga imela, ga nista bila več vesela cesar in cesarica. Sram ju je bilo, skrivala sta ga pred svetom in ko je bil star štirinajst let, sta se zmenila in ga poklicala predse. Rekla sta mu: »Dovolj dolgo let sva te gojila in gledala, pa za našo svetlo cesarsko hišo nisi in nikdar ne boš. Hodi z Bogom v šumo, tja spadaš! S sabo si vzemi, kar hočeš, ali nazaj nama ne pridi prej nego čez sedem let!« Mislila sta, v gozdu ga že kaj poje, ali volk ali lisica ali druga zver.
Sin jež ni rekel nič niti si ni izbral druge stvari, da jo vzame s sabo, nego šest suhih svinj in velikega petelina. Petelina je zajahal, svinje je z vejko gnal pred sabo in šli so v gozd. Gozd je bil bolj usmiljen kakor rodni starši: prijazno je sprejel ježa. In mu je dajal varno zavetje in ga zalagal s hrano, pa tudi šest suhih svinj in petelinček niso pogrešali ničesar. In suhe svinje so se kmalu odebelile, odebelile in se leto za letom množile, da jim mali njih gospodar kmalu ni vedel števila.
Pa se je zgodilo, da je prišel prek gozda sosednji kralj, sam je bil na lovu in je izgubil stezo in ni vedel ne naprej ne nazaj. Splezal je na drevo in pogledal na štiri plati, na vse strani: kakor daleč mu je neslo oko, sama hosta, nikjer hiše, nikjer obdelanega polja. Spustil se je zopet z drevesa. Nagibalo se je sonce, noč je šla noter, tulil je volk in kralja je zaskrbelo za življenje. Kar zagleda čredo svinj. Ozre se po pastirju, pastirja ni. Pa zakliče: »Svinje so tu, kje si, svinjar, da mi pokažeš pot?«
Zakliče vdrugič, zaprosi vtretjič, pa se mu izpod hrasta oglasi tenek glas: »Ne upam se. Pobil bi me, ker sem majhen.« Kralj pa je velel: »Nikar se ne boj! Nič žalega ti ne storim. Še pol kraljestva ti dam, če me rešiš iz gozda, in rodno hčer za ženo, samo pridi in pokaži mi pot!« Zdaj je izpod hrasta pokukal jež in je rekel: »Tako, tako, če mi zares obljubljaš hčer, še svoj podpis mi daj, da ne pozabiš obljube!« Kralj, kaj je hotel, se je podpisal; pismo je nateknil ježu vrh hrbta na bodež in jež ga je srečno izpeljal iz gozda.
Tako je minilo sedem let, osmega pol. Cesar in cesarica se že nista več nadejala svojega sina, mislila sta, kdo ve, kje trohne njegove bele koščice. Neki dan sta slonela v lini in gledala čez polje in plan, kar zagledata, daleč na cesti se vali oblak prahu. Ugibala sta, kaj bi pomenil, oblak pa je prihajal bliže in bliže in večji je postajal in večji, zdaj sta razločila: vsa cesta je bila polna rejenih svinj. Zavzela sta se in se menila: »Kdo in odkod je bogati kupec, da ima toliko in take živali, in kam jo žene?«
Čreda je prišla do gradu, glej, s ceste je zavila čez grajski most na grajsko dvorišče. Cesar se je začudil: »Mar hočejo pri nas nočiti?« Cesarica pa je rekla: »Vse črno jih je, pa še prihajajo in ni videti konca.« Šele k večeru je ponehala dolga vrsta. Za čredo pa je možato stopal petelin in na petelinu je sedel jež in je vihtel vejko. Cesarica je vzkliknila: »Najin sin je.« Cesar pa je rekel: »Lep ni, ali bogat! Morebiti nama kaj podari.«
Hitela sta po stopnicah navzdol. Razjokala sta se in pozdravila sina, velela sta mu v hišo in se drug nad drugega sukala okoli njega in mu stregla. Sin jež je bil ginjen in vesel, verjel je, da se je staršema spreobrnilo srce. »Nate,« je rekel, »vse je vaše, kar sem prignal!« Bilo je pa toliko živali, da so napolnile vse hleve, pode in kleti, pa še jih je polovica stala na dvorišču. In so jih nagnali kar v grad, ker se je cesar bal, da jih kdo ne ukrade, in sta se jim nazadnje umaknila še cesar in cesarica in sta šla spat v svisli, le da so svinje vse prišle pod streho. Sin jež pa se je zaril pod ognjišče.
Ponoči cesar in cesarica od samega bogastva nista mogla spati, pa sta ugibala in se posvetovala vso dolgo noč. In je drugo jutro cesar rekel sinu ježu: »Videli smo in smo veseli, da si pri dobrem zdravju. Zares, bolje je bilo tebi v šumi kakor nama v gradu. Zato idi nazaj, odkoder si prišel! In s sabo vzemi šest koz; in če ti Bog da srečo kakor pri svinjah, čez sedem let se vidimo zopet.«
Sinu ježu se je storilo inako. Mislil si je: »Svinje obdrže, mene pode!« In je odgovoril: »Preljubi moji starši, nikarte tako, v gozd ne maram nazaj!« Oče je bil hud: »Kaj pa bi rad in kaj naj bo s tabo?« Sin jež je rekel: »Dovolj imam že let, rad bi se oženil.« Oče se je zasmejal, mati je vzdihnila: »Ljubi moj sin, katera na vesoljnem svetu te bo hotela, saj te še midva težko gledava.« Sin jež je premilo pogledal mater in očeta; tiho se je obrnil in je šel po svojega petelina, opletel ga je s pisanimi trakovi, nanj sedel in odjahal brez slovesa.
Jaha, jaha, da prijaha pod mogočni grad sosednjega kralja, tistega, ki ga je rešil iz gozda. Ta kralj je imel tri hčere, druga je bila lepša od druge: lilija dehteča, purpela rdeča, ajdov cvet. Sedeli so v gorenji hiši pri malici, imeli so okna odprta in se veselo smejali. Pa pogleda kralj skozi okno in vidi po svatovsko opletenega petelina, na petelinu sedi jež. Spomni se svoje obljube v gozdu in prebledi. Hitro pokliče stražarja: »Holaj, stražar, dvigni most, zapri duri, nikogar ne pusti v grad!«
Sinu ježu pa ni bilo mar duri. Ukazal je petelinu in petelin je ubogal; vzdignil se je v zrak in sfrfotal v okno, na polici se je široko razkoračil, stegnil je vrat, pozdravil »kukuriku« in se globoko priklonil. Kralj se je prestrašil, da mu je padla žlica iz rok, šlepeder z nog; hčere so ostrmele. Jež pa se je spustil z okna na tla, tekljal je pred kralja in mu pomolil pismo: »Ko je tulil volk in sem te rešil iz hoste, si mi obljubil in se podpisal, da mi daš pol kraljestva, za ženo pa rodno hčer. Prišel sem, da izpolniš obljubo.«
Kralj si je mislil: »Obljubiti in dati je preveč.« Podpisa pa vendar ni mogel utajiti in je rekel: »Ako te katera mara izmed mojih hčera, jaz ji ne branim.« Najstarejša, lilija dehteča, je zagnala glasen smeh in je rekla: »Rajša si nož zasadim v srce, kakor da vzamem takega.« Srednja, purpela rdeča, se je okrog zasukala in na glas zarežala: »Rajša kamen za vrat in čof v vodo, kjer je najbolj globoka, kakor tebe za moža.« Sin jež je gledal in poslušal, kako ga kraljeve hčere zasmehujejo, ali nič ni rekel, le sram ga je bilo solz, ki so mu silile v oči.
Najmlajša kraljična pa je bila lepa in mila kakor ajdov cvet in dobrega srca. Ljubila je svojega očeta, objela ga je in je rekla: »Rajši vzamem ježa, nego da bi bil ti, moj ljubi oče, poginil v hosti.« In še se je ozrla na ježa in je videla roso v njegovih očeh, zasmilil se ji je, rahlo ga je vzdignila s tal in ga poljubila, ki ji je rešil očeta, ko je tulil volk. Pa ko ga je poljubila, so jo ostri bodeži zbodli v rdeči ustni in kaplje gorke krvi so ji padle na ježevo kožo.
Komaj pa se je gorka njena kri dotaknila mu kože, je koža razpočila in iz nje se je izlupil prelep mladenič, v svilo oblečen in v zlato, roko je poljubil najmlajši in rekel: »Zahvaljena bodi, preljuba nevesta, s svojo milo ljubeznijo, s svojo rdečo krvjo si me odrešila.« Takega zeta je bil zdaj vesel tudi kralj. V zlato kočijo je dal zapreči šest belih konj in mladi par se je peljal k ježevim staršem.
Ko se pripeljeta na dom, sta se jima cesar in cesarica priklonila do tal, cesar sam je odpiral kočijo in globoko je vzdihnil: »Zakaj nimam takega sina! Koj bi mu izročil cesarstvo!« Lepi mladenič pa se je veselo zasmejal: »Saj sem vaš sin!« in je pokazal kožo.
In potem sta se cesarjev sin in kraljeva najmlajša vzela in svatba je bila taka, da je še ni videl svet. Na svatbo sem bil povabljen tudi jaz; sedel sem prvi pri zadnjem koncu, pa sem iz pisane majolike pil žolto vino in sem pojedel pol prasca, pol teleta in pol vola. Plesali smo na trobento in na bas in vesoljno cesarstvo in kraljestvo je bilo židane volje. Le sester mlade cesarice ni bilo blizu, tako ju je grizlo, da sta zavrnili lepega ženina.
Sin jež: kratka obnova
Ljudska pravljica · Fran Milčinski
Cesar in cesarica dolgo nista imela otrok. Ko je cesarica v gozdu zagledala ježa, si je zaželela sina, četudi ne večjega od njega. Želja se ji je izpolnila, a sin je bil majhen in bodeč kakor jež. Starša sta se ga sramovala in ga pri štirinajstih letih za sedem let poslala v gozd. S seboj je vzel le šest suhih svinj in petelina, ki ga je jahal. V gozdu so se svinje zredile in silno namnožile. Nekoč je sosednjemu kralju, ki je zašel na lovu, pokazal pot iz gozda. Kralj mu je obljubil pol kraljestva in hčer za ženo ter obljubo podpisal.
Po sedmih letih in pol se je jež vrnil domov z ogromno čredo rejenih svinj. Starša sta bila vesela bogastva, ne pa sina, zato sta ga hotela spet poslati v gozd. Jež pa je rekel, da bi se rad oženil, in odjahal h kralju. Kralj se je ustrašil, a podpisa ni mogel zanikati. Starejši kraljični sta se ježu posmehovali, najmlajša pa ga je hotela vzeti za moža, ker je rešil njenega očeta.
Ko ga je poljubila, so jo bodice zbodle v ustnice in nekaj kapljic krvi je padlo na ježevo kožo. Tedaj je koža počila in iz nje je stopil lep mladenič. Mladi par se je v zlati kočiji odpeljal k cesarju in cesarici, ki sina nista spoznala, dokler jima ni pokazal ježeve kože. Svatba je bila veličastna, le starejši sestri nista prišli, ker ju je grizlo, da sta zavrnili takega ženina.
Književne osebe
- Sin jež: cesarjev sin, majhen in bodeč kakor jež, ki je potrpežljiv in dobrega srca.
- Cesar in cesarica: ježeva starša, ki se sina sramujeta in sta bolj vesela bogastva kakor njega.
- Kralj: sosednji kralj, ki se izgubi v gozdu in ježu obljubi hčer za ženo.
- Najmlajša kraljična: lepa in mila kakor ajdov cvet, s poljubom odreši ježa.
- Starejši kraljični: lilija dehteča in purpela rdeča, ki se ježu glasno posmehujeta.
- Petelin: velik petelin, ki ga jež jaha in ki zleti v kraljevo okno.
Sporočilo
Drugih ne smemo soditi po zunanjosti, saj je najpomembnejše dobro srce. Ljubezen in hvaležnost lahko naredita čudeže, dana obljuba pa se drži.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj sta se cesar in cesarica sramovala svojega sina?
- Kako je jež pomagal kralju in kaj mu je kralj obljubil?
- Zakaj se je najmlajša kraljična odločila za ježa?
- Kako sta se starša obnašala, ko se je jež vrnil s čredo svinj? Kaj misliš o tem?
