Na večer pred svetimi tremi kralji pride v vas pod Triglavom skrivnostna Pehtra baba in pogleda, ali so dekleta spredla ves lan. Zimska ljudska pripovedka o pridni Minki in nagajivi Lenki.
Slovenska ljudska · 12 min · bere Ana
Pehtra baba: besedilo pravljice
Slovenska ljudska pripovedka, prosto po ljudskem izročilu.
Visoko v gorah, kjer se Triglav s svojimi tremi glavami ozira na Bohinjsko jezero, je nekoč stala majhna vas. Pozimi jo je sneg pokril do streh, na kozolcih so visele ledene sveče in iz dimnikov se je kadilo v mrzlo modro nebo. Ob dolgih zimskih večerih so se ženske in dekleta zbirali v toplih hišah ob kolovratih in predli lan. Kolovrati so brneli, vretena so se vrtela, stara mati pa je pripovedovala zgodbe.
Najraje je pripovedovala o Pehtri babi. »Pehtra baba živi visoko v gorah, kamor ne pelje nobena steza,« je govorila. »Visoka je in suha, zavita v siv plašč, nos ima dolg in zakrivljen, ena noga pa ji je večja od druge, široka kakor gosja. Vse leto je ni videti, samo enkrat pride v dolino, na večer pred svetimi tremi kralji. Takrat hodi od hiše do hiše in gleda skozi okna. Pogleda, ali so dekleta spredla ves lan, ali so otroci pojedli večerjo in ali so ljudje zanjo pustili skledo na oknu. Pravijo tudi, da pozimi s svojim drobnim plugom orje polja pod snegom, da bodo spomladi bolje rodila. Pridnih se ne dotakne. Gorje pa tistemu, ki se ji posmehuje.«
V tej vasi je živela deklica Minka, hči revnega brodnika, ki je ljudi s čolnom prevažal čez jezero. Mame ni imela več, zato je zvečer hodila prest na veliko kmetijo k bogatemu Kosmaču. Tam je predla skupaj s kmetovo hčerjo Lenko. Lenka je bila lepa in vesela, a lenoba jo je imela rada bolj kot kolovrat. Medtem ko je Minka pridno predla, je Lenka plesala po izbi, se smejala in pela, njena preslica pa je bila še vedno polna lanu.
»Lenka, jutri je večer pred svetimi tremi kralji,« jo je opomnila stara mati. »Do takrat mora biti ves lan spreden. Pehtra baba ne mara, da bi kdo predel čez njen večer.« Lenka se je zasmejala in zavihtela krilo. »Pehtra baba!« je rekla. »Saj Pehtre babe sploh ni. In če je, mi tako ali tako ne bo napredla srajc. Spredla bom, kadar se mi bo zljubilo.«
Prišel je večer pred svetimi tremi kralji. Zunaj je bilo tiho in modro od snega, na nebu so se prižigale zvezde. Gospodinja je na okno postavila skledo toplih žgancev in vrč mleka za Pehtro babo, otroci pa so lepo pojedli večerjo do zadnje žlice. Minka je svoj lan že zdavnaj spredla, a je ostala pri Lenki, ker je videla, da je na njeni preslici še cel kup lanu.
Kar naenkrat je nekdo potrkal na okno. Trk, trk, trk. Dekleti sta otrpnili. Okno se je počasi odprlo samo od sebe in v izbo je pihnil mrzel veter, da je sveča zatrepetala. Skozi okno se je stegnila dolga, suha roka in na mizo postavila dvanajst praznih vreten. »Do polnoči naj bodo polna,« je zašepetal glas, hrapav kakor veter v smrekah. »Ko odbije polnoč, se vrnem ponje.« Okno se je zaprlo in roke ni bilo več.
Lenka je prebledela kakor stena. »Dvanajst vreten!« je zajokala. »Tega ne spredeva niti v enem tednu!« Minka je za trenutek pomislila, potem pa je stekla na podstrešje in prinesla kup grobe kodelje, ki je ostala od lanu. »Hitro,« je rekla, »navijva kodeljo na vretena, čez njo pa spredeva tanko plast lepe niti. Od zunaj bodo videti polna.« Dekleti sta delali na vso moč. Kolovrata sta brnela kakor še nikoli, in ko je ura v cerkvenem zvoniku odbila polnoč, je na mizi stalo dvanajst polnih vreten.
Okno se je spet odprlo. Dolga roka je pobrala vretena, eno za drugim, in jih potežkala v dlani. Zunaj je nekdo dolgo molčal. Potem se je zaslišal tih, hrapav smeh. »Zviti sta,« je rekel glas, »a sta tudi pridni. Za letos naj bo.« In okno se je zaprlo.
Minka si je ogrnila ruto, prižgala laterno in se odpravila domov ob jezeru. Sneg je škripal pod čevlji, jezero je ležalo črno in tiho. Lenka pa od radovednosti ni mogla ostati doma. Ogrnila si je kožušček in se po prstih splazila za Minko. Ko je Minka prišla do brega, je zagledala očeta, ki je stal ob čolnu ves bled. »Minka,« je zašepetal, »pravkar me je nekdo poklical, naj ga prepeljem na drugo stran.«
In res je iz teme stopila visoka žena v sivem plašču. Za njo je prišla cela truma drobnih otročičkov v belih srajčkah. Bili so tako majhni, da jim je sneg segal do kolen, in skupaj so vlekli majhen lesen plug.
Lenka, ki se je skrivala za kozolcem, jih je zagledala in se na ves glas zasmejala. »Poglejte jih, kakšna smešna procesija!« je zaklicala. »Kakor mravlje, ki vlečejo poleno!« Visoka žena se je počasi obrnila. Oči so se ji zasvetile kakor dve zvezdi. Pihnila je proti kozolcu in rekla: »Kdor se smeje mojim otročičkom, naj se mu eno leto vse niti zapletajo v vozle.« Lenka se je prestrašila in stekla domov, kar so jo nesle noge.
»Pehtra baba,« je dahnila Minka. Pehtra baba se ni ozrla nanjo. Stopila je v čoln, otročički pa so za njo zvlekli plug in se stisnili na klop. Nekateri so tiho jokali, ker jih je zeblo. Oče je zaveslal. Minka je sedla na krmo in videla, da najmanjši otročiček drgeta v svoji tanki srajčki. Brez besede si je snela volneno ruto in ga zavila vanjo. Otročiček se ji je nasmehnil in nehal jokati.
Na drugi strani jezera so otročički zvlekli plug na breg, a pri tem se mu je zlomil ročaj. Zajokali so vsi hkrati. »Imaš sekiro?« je Pehtra baba vprašala brodnika. Oče ji je podal sekiro, ki jo je vedno vozil v čolnu, in Pehtra baba je tako spretno obtesala nov ročaj, kakor bi bila vse življenje tesarka. Okrog nje so na sneg padale trske. Ko je bil plug popravljen, je pokazala nanje. »Vzemi to za plačilo,« je rekla brodniku.
Oče je nejevoljno zagodrnjal. »Trske! Kaj mi bodo trske?« A Minka ga je pocukala za rokav, zato je pobral tri trske in jih vtaknil v žep. Pehtra baba se je skoraj nasmehnila. Potem je s svojimi otročički odšla proti gozdu pod goro, kjer je snežilo vse gosteje, in kmalu je ni bilo več videti.
Ko sta se Minka in oče zjutraj zbudila, je oče segel v žep in obstal. Namesto treh trsk so mu na dlani ležali trije bleščeči zlatniki. Z njimi je kupil nov čoln in kravo, ki je dajala toliko mleka, da ga je bilo dovolj še za sosede. Minki pa ni bilo treba nikoli več hoditi prest za tuje ljudi.
Lenki se je medtem godilo čudno. Kar koli je začela presti, se ji je zapletlo v vozle. Ko je hotela plesti nogavice, so se ji niti zavozlale. Ko je hotela zašiti predpasnik, se ji je sukanec zamotal v klobčič. Najprej se je jezila, potem je jokala, nazadnje pa je šla k Minki. »Kaj naj storim?« jo je vprašala. Minka jo je objela in rekla: »Potrpi. In pomagaj, kjer lahko.«
In Lenka je potrpela. Vse leto je pomagala v hlevu in v kuhinji, nosila je drva za staro mater in pazila na mlajše bratce. Nikomur se ni več posmehovala, niti mački, ki se je zapletla v klobčič, niti fantu, ki je padel v sneg. Ljudje so se čudili, kako prijazna je postala. Vsak večer je sedela ob Minki in gledala, kako pridno in mirno prede, in počasi se je naučila potrpežljivosti.
Ko je spet prišel večer pred svetimi tremi kralji, je Lenka sama postavila na okno največjo skledo žgancev in poleg nje položila še hlebec kruha, da bi ga Pehtra baba razdelila med svoje otročičke. Potem sta z Minko sedli k oknu in čakali. Ob polnoči je nekdo potrkal. Trk, trk, trk. Okno se je odprlo in pokazal se je dolg, zakrivljen nos. »Pehtra baba,« je tiho rekla Lenka, »oprosti mi, ker sem se lani smejala tvojim otročičkom. Nikoli več se ne bom nikomur posmehovala.«
Pehtra baba jo je dolgo gledala. Potem se je nasmehnila, tokrat čisto zares. »Lani sem ti niti zavozlala,« je rekla, »letos pa ti jih razvozlam.« Nežno je pihnila na Lenkino preslico in vsi vozli so se razpletli, kakor bi jih razvezala nevidna roka. Kolovrat je zabrnel in nit je stekla gladka in tanka kakor pajčevina. Pehtra baba je vzela kruh, prijazno pokimala Minki in izginila v noč.
Od takrat v vaseh pod Triglavom na večer pred svetimi tremi kralji še vedno postavijo skledo na okno, dekleta pravočasno spredejo lan, otroci pa pojedo večerjo do zadnje žlice. In če tisto noč zaslišite na oknu tih trk, trk, trk, se ne bojte. To je samo Pehtra baba, ki gre mimo s svojimi otročički in gleda, ali so vsi doma zdravi in pridni. Potem pa gre naprej, orat polja pod snegom, da bodo spomladi spet vsa v cvetju.
Pehtra baba: kratka obnova
Pripovedka · Slovenska ljudska
V majhni vasi pod Triglavom ob Bohinjskem jezeru so ženske in dekleta pozimi zvečer predli lan. Minka, hči revnega brodnika, je hodila prest k bogatemu Kosmaču, kjer je predla skupaj z njegovo hčerjo Lenko. Lenka je bila lena in se je Pehtri babi smejala, čeprav jo je stara mati opomnila, da mora biti ves lan spreden do večera pred svetimi tremi kralji.
Tisti večer je skozi okno segla dolga roka in na mizo postavila dvanajst praznih vreten, ki so morala biti do polnoči polna. Minka se je domislila zvijače, zato sta dekleti na vretena navili grobo kodeljo in jo pokrili s tanko nitjo. Pehtra baba je spoznala, da sta zviti, a pridni, in jima prizanesla. Ko se je Minka vračala domov, je njen oče s čolnom prepeljal Pehtro babo in njene otročičke s plugom. Lenka se jim je iz skrivališča posmehovala, zato ji je Pehtra baba za eno leto zapletla vse niti. Minka pa je premraženega najmanjšega otročička zavila v svojo ruto. Na drugem bregu je Pehtra baba popravila plug in brodniku plačala s trskami, ki so se do jutra spremenile v tri zlatnike.
Oče je z zlatom kupil nov čoln in kravo, Minki pa ni bilo treba več prest za tuje ljudi. Lenka se je vse leto mučila z vozli, a je potrpela, pomagala pri delu in se ni nikomur več posmehovala. Naslednje leto je Pehtri babi pripravila žgance in kruh ter jo prosila odpuščanja. Pehtra baba se ji je nasmehnila in ji niti spet razvozlala.
Književne osebe
- Minka: pridna in dobrosrčna hči revnega brodnika, ki premraženega otročička zavije v svojo ruto.
- Lenka: lepa in vesela, a lena kmetova hči, ki se posmehuje Pehtri babi in njenim otročičkom.
- Pehtra baba: skrivnostna visoka žena v sivem plašču, ki na večer pred svetimi tremi kralji pogleda, ali so ljudje pridni.
- Oče: revni brodnik, ki Pehtro babo prepelje čez jezero in za plačilo dobi trske.
- Otročički: drobni otroci v belih srajčkah, ki s Pehtro babo vlečejo majhen lesen plug.
Sporočilo
Pridnost in dobro srce se obrestujeta, posmehovanje pa prinese težave. Kdor svojo napako prizna in se poboljša, mu je lahko odpuščeno.
Vprašanja za pogovor
- Kako sta Minka in Lenka do polnoči napolnili dvanajst vreten?
- Zakaj je Pehtra baba Lenki zapletla niti?
- Kaj je Minka naredila za najmanjšega otročička in kako je bila nagrajena njena družina?
- Kako se je Lenka v enem letu spremenila?
