Kositrni vojak z eno samo nogo se zaljubi v malo papirnato plesalko in se odpravi na nepričakovano potovanje po svetu. Nežna Andersenova pravljica o zvestobi in pogumu, prevedena iz danskega izvirnika.
H. C. Andersen · 12 min · bere Ana
Kositrni vojak: besedilo pravljice
Hans Christian Andersen (1838). Prevod iz danskega izvirnika »Den standhaftige Tinsoldat«.
Nekoč je bilo petindvajset kositrnih vojakov. Vsi so bili bratje, kajti vsi so bili uliti iz iste stare kositrne žlice. Puško so držali ob rami in gledali naravnost predse, njihova uniforma pa je bila rdeča in modra, prav čudovita. Prvo, kar so slišali na tem svetu, ko so odprli pokrov škatle, v kateri so ležali, je bila beseda: »Kositrni vojaki!« Zaklical jo je majhen deček in ploskal z rokami. Dobil jih je za rojstni dan in zdaj jih je postavljal na mizo.
Vsi vojaki so si bili podobni kakor jajce jajcu, le eden je bil malo drugačen. Imel je samo eno nogo, kajti ulili so ga zadnjega in kositra ni bilo več dovolj. Pa vendar je na svoji eni nogi stal prav tako trdno kot drugi na dveh, in prav o njem govori ta zgodba.
Na mizi, kjer so jih postavili, je stalo še veliko drugih igrač, najbolj pa je padel v oči ljubek grad iz papirja. Skozi majhna okna si lahko videl naravnost v dvorane. Pred gradom so stala majhna drevesa okrog majhnega ogledala, ki naj bi bilo videti kot jezero. Po njem so plavali labodi iz voska in se ogledovali v njem. Vse je bilo ljubko, najljubkejša pa je bila majhna gospodična, ki je stala sredi odprtih grajskih vrat. Tudi ona je bila izrezana iz papirja, imela pa je krilce iz najtanjšega prosojnega blaga in čez ramo ozek moder trak kakor ruto. Sredi traku se je svetila bleščica, prav tako velika kot ves njen obraz.
Mala gospodična je iztegnila obe roki, kajti bila je plesalka, eno nogo pa je dvignila tako visoko v zrak, da je kositrni vojak sploh ni mogel najti. Mislil je, da ima tudi ona samo eno nogo, tako kot on. »To bi bila žena zame!« si je mislil. »Ampak ona je preveč imenitna, živi v gradu, jaz pa imam samo škatlo, pa še v njej nas je petindvajset, to ni kraj zanjo. Vseeno moram poskusiti, da se seznaniva!« In zleknil se je, kolikor je bil dolg, za tobačnico, ki je stala na mizi. Od tam je lahko lepo gledal malo nežno gospodično, ki je ves čas stala na eni nogi, ne da bi izgubila ravnotežje.
Ko je prišel večer, so vse druge kositrne vojake spravili v škatlo in ljudje v hiši so šli spat. Zdaj so se začele igrače igrati, hodile so druga k drugi na obiske, se vojskovale in plesale na plesu. Kositrni vojaki so ropotali v škatli, ker bi bili radi zraven, a niso mogli dvigniti pokrova. Hrestač je delal kozolce, kamenček za pisanje pa je razgrajal po tablici. Bil je tak trušč, da se je zbudil kanarček in začel govoriti zraven, in to kar v verzih.
Edina, ki se nista premaknila z mesta, sta bila kositrni vojak in mala plesalka. Ona je stala vzravnano na prstih z obema rokama iztegnjenima, on pa je prav tako vztrajno stal na svoji eni nogi in niti za trenutek ni umaknil oči z nje.
Zdaj je ura odbila polnoč in plesk, odskočil je pokrov tobačnice. Toda v njej ni bilo tobaka, ne, bil je majhen črn škrat na vzmeti, to je bila namreč škatla s presenečenjem. »Kositrni vojak!« je rekel škrat. »Obdrži oči zase!« Toda kositrni vojak se je delal, kot da ga ne sliši. »No, le počakaj do jutri!« je rekel škrat.
Ko je prišlo jutro in so otroci vstali, so kositrnega vojaka postavili na okno. Ali je bil kriv škrat ali prepih, tega ne vemo, a okno se je naenkrat odprlo in vojak je strmoglavil iz tretjega nadstropja. To je bil strašen let! Obstal je na glavi, na svoji čeladi, z nogo naravnost v zrak, bajonet pa se mu je zataknil med tlakovce.
Služkinja in mali deček sta takoj prihitela dol, da bi ga poiskala. Čeprav sta nanj skoraj stopila, ga vendar nista videla. Če bi kositrni vojak zaklical: »Tukaj sem!«, bi ga gotovo našla, a ker je bil v uniformi, se mu ni zdelo spodobno, da bi glasno kričal.
Zdaj je začelo deževati in kaplje so padale vse gosteje, dokler se ni ulilo kot iz škafa. Ko je bilo nalivov konec, sta prišla mimo dva poulična fantina. »Glej no!« je rekel eden. »Tam leži kositrni vojak! Naj gre na plovbo!«
Iz časopisa sta naredila čoln, vanj posadila kositrnega vojaka in ta je zdaj plul po obcestnem jarku navzdol. Oba fantina sta tekla zraven in ploskala z rokami. Bog nas varuj, kakšni valovi so bili v tistem jarku in kakšen tok! Saj je tudi lilo kot iz škafa. Papirnati čoln se je zibal gor in dol in se včasih zavrtel tako hitro, da se je kositrni vojak kar tresel. Toda ostal je vztrajen, niti z obrazom ni trznil, gledal je naravnost predse in držal puško ob rami.
Naenkrat je čoln zaplul pod dolgo desko, ki je bila položena čez jarek, in postalo je tako temno, kot da bi bil v svoji škatli. »Kam neki zdaj grem?« si je mislil. »Ja, ja, tega je kriv škrat! Ah, ko bi le mala gospodična sedela tu v čolnu, pa bi bilo lahko še enkrat tako temno!«
V tistem trenutku je prišla velika vodna podgana, ki je živela pod desko. »Imaš potni list?« je vprašala podgana. »Sem s potnim listom!« Toda kositrni vojak je molčal in še trdneje držal puško. Čoln je drvel naprej, podgana pa za njim. Uh, kako je škripala z zobmi in klicala trskam in slamicam: »Ustavite ga! Ustavite ga! Ni plačal carine! Ni pokazal potnega lista!«
Toda tok je bil vedno močnejši. Kositrni vojak je že videl svetel dan pred seboj, tam, kjer se je deska končala, slišal pa je tudi bučanje, ki bi lahko prestrašilo še tako pogumnega moža. Pomislite, tam, kjer se je deska končala, se je jarek zlival naravnost v velik kanal! Zanj je bilo to prav tako nevarno, kot bi bilo za nas, če bi pluli po velikem slapu navzdol.
Zdaj je bil že tako blizu, da se ni mogel več ustaviti. Čoln je zdrsnil ven, ubogi kositrni vojak pa se je držal tako pokonci, kot je le mogel, saj mu nihče ne bi smel očitati, da je trenil z očmi. Čoln se je trikrat ali štirikrat zavrtel naokrog in se napolnil z vodo do roba, zato je moral potoniti. Kositrni vojak je stal v vodi do vratu, čoln je tonil vse globlje in globlje, papir pa se je vse bolj razmakal. Zdaj se mu je voda zgrnila nad glavo. Tedaj je pomislil na malo ljubko plesalko, ki je ne bo nikoli več videl, in v ušesih mu je zazvenelo: »Gorje ti, gorje, vojak! Zdaj te čaka konec!«
Zdaj se je papir pretrgal in kositrni vojak je padel skozenj, a prav v tistem trenutku ga je pogoltnila velika riba. Joj, kako temno je bilo tam notri! Bilo je še huje kot pod desko čez jarek, pa še tako tesno je bilo. Toda kositrni vojak je bil vztrajen in je ležal, kolikor je bil dolg, s puško ob rami.
Riba je švigala sem in tja in se strašno premetavala. Nazadnje se je čisto umirila, nato pa je skozi njo švignilo nekaj kakor blisk. Zasijala je svetla luč in nekdo je glasno zaklical: »Kositrni vojak!« Ribo so namreč ujeli, jo prinesli na tržnico, prodali, in tako je prišla v kuhinjo, kjer jo je kuharica razrezala z velikim nožem. Z dvema prstoma je prijela vojaka okrog pasu in ga odnesla v sobo, kjer so vsi hoteli videti tako nenavadnega moža, ki je potoval po svetu v ribjem trebuhu. Toda kositrni vojak ni bil prav nič ošaben.
Postavili so ga na mizo in tam, joj, kako čudno se lahko obrnejo reči na svetu! Kositrni vojak je bil v isti sobi kot prej. Videl je iste otroke in na mizi so stale iste igrače, lepi grad z ljubko malo plesalko. Še vedno je stala na eni nogi, drugo pa je imela visoko v zraku. Tudi ona je bila vztrajna. To je kositrnega vojaka tako ganilo, da bi skoraj zajokal s kositrnimi solzami, a to se ne bi spodobilo. Gledal je njo in ona je gledala njega, a nista rekla ničesar.
Tedaj je eden od malih dečkov zgrabil vojaka in ga vrgel naravnost v peč, ne da bi vedel zakaj. Gotovo je bil tega kriv škrat iz tobačnice. Kositrni vojak je stal ves obsijan in čutil je strašno vročino, a ali je bila od pravega ognja ali od ljubezni, tega ni vedel. Barve so z njega čisto zbledele, in nihče ni mogel reči, ali se je to zgodilo na potovanju ali od žalosti.
Gledal je malo gospodično in ona je gledala njega. Čutil je, da se topi, a še vedno je vztrajno stal s puško ob rami. Tedaj so se odprla vrata, veter je zajel plesalko in odletela je kakor vila naravnost v peč h kositrnemu vojaku. Zažarela je v plamenu in izginila. Tedaj se je kositrni vojak stopil v majhno kepico. Ko je naslednji dan služkinja odnašala pepel, ga je našla v obliki majhnega kositrnega srca. Od plesalke pa je ostala samo bleščica, in ta je bila ožgana čisto črno.
Kositrni vojak: kratka obnova
Umetna pravljica · H. C. Andersen
Deček je za rojstni dan dobil škatlo s petindvajsetimi kositrnimi vojaki. Vsi so bili enaki, le zadnji je imel samo eno nogo, ker je zmanjkalo kositra. Kljub temu je stal enako trdno kot drugi. Na mizi je stal papirnat grad, v njegovih odprtih vratih pa mala plesalka, ki je eno nogo dvignila tako visoko, da je vojak mislil, da ima tudi ona samo eno. Takoj si jo je zaželel za ženo. Ob polnoči je iz tobačnice skočil majhen črn škrat in mu rekel, naj je ne gleda, a vojak se zanj ni zmenil.
Naslednje jutro je vojak padel skozi okno iz tretjega nadstropja in obtičal na glavi med tlakovci. Deček in služkinja ga nista našla. Po nalivu sta ga dva fantina posadila v čoln iz časopisa in ga spustila po obcestnem jarku. Pod desko je za njim pognala vodna podgana in zahtevala potni list. Čoln je odneslo v velik kanal, kjer se je razmočil in potonil, vojaka pa je pogoltnila velika riba.
Ribo so ujeli in prodali, kuharica pa je v njej našla vojaka. Tako je prišel spet v isto sobo in znova zagledal plesalko. Eden od dečkov ga je brez razloga vrgel v peč. Vojak se je počasi topil, a je še vedno pokončno stal in gledal plesalko. Tedaj je veter skozi odprta vrata odnesel plesalko v peč k njemu in izginila je v plamenu. Naslednji dan je služkinja v pepelu našla majhno kositrno srce, od plesalke pa je ostala le počrnela bleščica.
Književne osebe
- Kositrni vojak: ima samo eno nogo, a stoji trdno in ostane vztrajen tudi v največji nevarnosti.
- Plesalka: mala papirnata plesalka v grajskih vratih, ki stoji na eni nogi in v katero se vojak zaljubi.
- Škrat: majhen črn škrat iz tobačnice, ki vojaku zažuga; morda je kriv za vse njegove nesreče.
- Vodna podgana: živi pod desko čez jarek in od vojaka zahteva potni list.
- Deček: dobi kositrne vojake za rojstni dan.
Sporočilo
Zgodba govori o zvestobi in vztrajnosti. Kositrni vojak je ostal pogumen in zvest svoji ljubezni do konca, tudi ko mu je bilo zelo hudo.
Vprašanja za pogovor
- Zakaj je bil eden od vojakov drugačen od drugih?
- Katere nevarnosti je kositrni vojak doživel na svojem potovanju?
- Zakaj vojak ni zaklical, ko sta ga iskala služkinja in deček?
- Kaj je služkinja našla v pepelu in kaj ti to pove o vojaku?
